Trebec.org

Potepamo se po svetu

Smo šli na Nizozemsko

Atene – Sounion – Kineta 201 km

Ponoči slabo spimo zaradi hrupa, ki se sliši iz ceste in zaradi vročine. Že prejšnji večer smo se odločili, da gremo danes popoldne naprej zato gremo v mesto zgodaj zjutraj, da si uspemo še kaj ogledati. Na avtobusni postaji srečamo še družino Turk iz Ljubljane, ki se že počasi vrača proti domu, na poti so že deset dni in gredo po obratni poti kot mi, dajo nam nekaj koristnih napotkov za naprej potem pa mi izstopimo na trgu Syntagma kjer si gremo gledati parlament in menjavo straže.

Sprehodimo se še po glavni trgovski ulici proti Keramikeikosu – staremu pokopališču. Vročina pritiska in kmalu nam je kamnov dovolj zato se vrnemo v kamp, ki ga moramo do 14.ure zapustiti. Odpeljemo se proti Sounionu, na poti iz Aten je nekaj kilometrov atenskih plaž, pot pa nadaljujemo ob morju, ki je bistro in smaragdno zeleno, da bi človek kar not skočil. Vseeno se ne ustavimo nikjer, ker moja dva sopotnika moti, da ni nikjer sence. Noja, bo pa potem na Sounionu v kampu senca. Račun brez krčmarja. Kamp je čuden, nikjer naravne sence, vse nekaj v hribu in predvsem nimajo svoje plaže. Ni mi všeč in ker smo načrtovali dva dneva počitka smo se odločil, da tukaj ne ostanemo. Odpeljemo se nazaj proti Atenam po notranji cesti potem pa naprej proti Korintu. Tu ob cesti v bližini vasi Kineta in Agiou Theodori poiščemo kamp, ki nam je všeč predvsem, ker ima senco in od koder smo nameščeni je samo petdeset metrov do morja. Manj smo navdušeni nad wc-ji in tuši, no ja vsega tudi ne moreš imet.

Atene 0 km

Zjutraj se Oskar in Goran odločita pogledati hladilnik, ki bolj slabo hladi, zato se v Atene odpravimo šele ob pol enajstih. Karte za avtobus kupimo v kampu in se odpeljemo direktno pod Akropolo.

Šele na postaji metroja ugotovimo, da z našimi urami nekaj ni v redu, v Grčiji imajo uro za eno uro naprej na kar smo čisto pozabili. Kljub temu naših ur ne prestavljamo in potem skozi preračunavamo. Sonce zopet pripeka, je 36 stopinj v senci in komaj se privlečemo na vrh do Partenona. Tam malce pihlja in je bolj ugodno.

Po enih dveh urah sprehajanja nam vseeno poidejo moči in se odpravimo navzdol proti Plaki. Na poti najdemo kavarno v globoki senci in naročimo ledeno kavo. To je priložnost za pisanje razglednic zato kar vso žlahto odpikamo na enkrat. Malce še tavamo po Plaki, kupujemo darilca, cd-je, knjige o Atenah. Poiščemo še pošto za znamke in potem se lačni znajdemo v restavraciji pod visokimi drevesi, privoščimo si solato in pivo za kar plačamo razkošnih 40 E.

Popoldne si ogledamo še Agoro potem pa imamo vseh teh kamnov dovolj, spijemo še eno grško ledeno kavo ali po njihovo frape in se proti večeru odpravimo v kamp. Zvečer v kamp prispeta dva kamperja slovenske registracije. Povabim jih na pijačo k nam, oglasita se Tine in Nataša iz Škofje Loke, ki so kot mi, šele na začetku poti. Prijetno klepetamo kar do polnoči in upamo, da se bomo na poti še kje srečali.

Itea – Delfi – Osios Loukas - Atene 236 km

Zjutraj vročina še ne pritiska preveč zato malce pospimo in se med zadnjimi odpravimo naprej, Italijani ki so poleg nas parkirali so se odpravili že ob šestih. V Delfah najprej prehitro zavijemo in zgrešimo odcep. Končno najdemo to slavno preročišče, samo s parkiranjem je pa križ, želimo senco, ki je ni. Končno se okoli 9.30 le znajdemo na prizorišču.

Vroče je, okoli nas pa sam kamen, vodo pijemo kjer se le da. Upanje na to, da se bomo priključili kakšnemu angleškemu vodiču splahni po vodi, ker so tukaj kamor se obrneš sami Francozi. Ko končno slišimo Angleže, je vodička že sredi razlage in težko sledimo.

Poslikamo kar se da in gremo na kavo potem pa še v muzej kjer je malo hladneje. Po dveh urah imamo vsega dovolj in se odpravimo naprej. Naslednja postaja je samostan Osios Loukas, ki je nekoliko skrit in vožnja kar traja čeprav je do tja samo 27 kilometrov. Samostan in okolica je vredna ogleda, poslikamo in potem obsedimo v senci ene velikanske platane. V kavarni nam priporočajo jogurt z medom kar nas zelo osveži, kljub temu pa si privoščimo še pivo.

Odpravimo se proti Atenam, zdi se nam da bi lahko prečkali cesto in prihranili nekaj kilometrov, če zavijemo proti vasici Kyrlaki in ne nazaj od koder smo prišli. NO, zopet se je izkazalo, da je vsaka bližnjica prej daljšnjica, cesta najprej zavije na vrh gorovja in nato iz tega dol po strminah in ovinkih kot iz Vršiča dol. Končno pridemo na glavno cesto za Atene in po dveh urah vožnje okoli petih pademo v popoldansko prometno gužvo. Nobenega znaka za kamp, na karti pa je narisan samo eden. Povprašamo na bencinski črpalki kjer nam ne pomagajo nič, končno pogledamo na autoroute, ki nas pripelje skoraj brez ovinkov do kampa.

Danes se nobenemu več ne da v mesto zato popoldne in zvečer počivamo. V kampu imajo internet kjer poskušam Urošu poslati slike, pa ne gre, ker ni kam vtakniti USB ključka.